ponedeljek, 6. avgust 2007

Sedem. Doctor's appointment

Včeraj sem bil pri zdravniku. No, ne ravno pri njem in ni šlo za standardni pregled. Lahko bi se reklo, da je šlo za privatno srečanje izven delovnega časa. Preden sva se dobila, me je bilo strah, da bo prišla zdravnica in ne zdravnik ;) Kot mogoče kdo ve, z zdravnicami nimam ravno dobrih izkušenj. Vendar se je, ko je prišel v Minimala, izkazalo, da so bile moje skrbi odveč.
Že v samem začetku mi je uspelo, kot je že v navadi, iz sebe narediti debila gluhega debila. Maybe I should get my ears checked. Naj pri tem omenim, da sem bil zelo živčen, mogoče zato, ker ponavadi, vsaj pri meni, obisk zdravnika ne pomeni prav nič dobrega. Potem sem se le sprostil in prijetno sva kramljala o tem in onem. Zelo prijeten sogovornik, I must say. Všeč mi je njegov britanski naglas in, za moje pojme, nadvse izostren glasbeni okus.
Od časa do časa, naj sem se še tako trudil skriti svojo naravno inteligenco (I AM blonde you know), sem, kot je tudi že v navadi, rekel kaj popolnoma neprimernega, but i think, he didn't mind. Or did he?
Po dveh urah zanimivega pogovora sva se odpravila proti NUKu, od koder me je s svojim (MODRIM) avtomobilom odpeljal do Lolite, kjer sva se poslovila.
Upam, da ga kmalu spet vidim in da bodo tudi vsi moji ostali zdravniški 'pregledi' tako, če ne še bolj, zanimivi...

sobota, 4. avgust 2007

Šest. Don

Včeraj smo se poslovili od našega pasjega družinskega člana, ki je z nami živel več kot trinajst let. Bil je res pravi prijatelj in vsi smo ga imel radi.
Vedno ko si prišel domov te je pričakal z glasnim renčanjem in dobil si občutek, da ti bo najmanj odtrgal roko. Če se je kateri od obiskovalcev našega doma hotel usesti na kavč, ko je bil na njem on, smo mu to prijazno odsvetovali, ker se verjetno ne bi dobro končalo. Zelo rad je lajal naš Don. Najraje ob nedeljah zjutraj. Že v zgodnjih jutranjih urah se je postavil pred zaprta balkonska vrata in odganjal vsiljivce, ki so se približali na manj kot štiristo metrov oddaljenosti od hiše. Bil je pravi čuvaj. Če je kdo pozvonil pri vratih, je besno tekel do stopnic, ki vodijo v pritličje in glasno lajal na prišleke. Potem si je varno zavetje poiskal na svojem prostoru pod mizico v dnevni sobi in se drl še nadaljnje pol ure. V bistvu je bil poseben že, ko je bil še mladiček. Nekoč smo se pozno vrnili domov. Bil je že čas za sprehod, vendar Dona ni bilo nikjer. Preiskali smo vsa običajna mesta. Postelje, pod posteljami, Za omarami, v omarah. Nič. Klicali smo in klicali, Dona od nikoder. Na koncu smo ga našli v dnevni sobi pod mizico, pokritega s kupom starih časopisov. Prav butasto nas je gledal, češ, zakaj se vendar tako zverinsko deremo, ko on poskuša spati. Od takrat naprej je vedno spal na istem mestu. Mizica je romala z nami celo, ko smo se selili v hišo (in, mimogrede, prav nemarno kazila pogled v dnevno sobo).
Danes te mizice ni več.
Zažgali smo jo na vrtu pred hišo, ker je Don tam, kjer je sedaj, ne potrebuje več.
Na tistem mestu že stoji nova miza. Prav lepo se poda med ostalo, svetlo pohištvo.
Iz kota dnevne sobe, od koder je še včeraj prihajalo glasno renčanje pa danes odmeva tišina.
Zbogom, Don.
Pogrešali te bomo...

petek, 3. avgust 2007

Pet.

Danes spet dežuje.
Vreme je primerno splošnemu počutju v naši hiši. Okrog tavamo kot mesečniki, nihče ne spregovori. Vsak dobro ve, kaj roji po glavi drugemu, saj on razmišlja o istem...
Kar naj dežuje, dež spira bolečino. Bolečino slovesa.
Danes se v naši hiši poslavljamo.

torek, 31. julij 2007

Štiri. Avto šola

Odločil sem se, da bom opravil vozniški izpit in s tem močno pridobil na svoji mobilnosti. Pri enaindvajsetih letih je to mogoče malo zgodaj, saj moje motorične sposobnosti le niso dovolj razvite, pa vendar. Odločil sem se, da ga potrebujem. Moj inštruktor je res prijazen. Sploh me ni utrujal z vožnjo po poligonu.
A si že kdaj peljal avto? Prestavljal in to?
Ni se mi zdelo vljudno reči ne.
Malo pa že. Pri tem sem mislil na enkratni, neljubi dogodek pred prbližno tremi leti, ko so mi preljubi oča ukazali, da vžgem avtomobil in ga prestavim za dva metra naprej, ker so ga (preljubi oča) želeli oprati, pri katerem sem skoraj podrl nadstrešek pred hišo.
Potem bova šla pa kar na cesto.
Naslednjih nekaj minut se ne spominjam. Travmatični dogodek sem verjetno potlačil globoko v podzavest.
Po približno petdesetih prevoženih kilometrih sva prišla do prvega resnega problema. Semafor. Avtomobil pred mano je obstal, vendar se klub temu vztrajno bližal. V naslednjem trenutku me je neznanska sila pribila na varnostni pas, k se je k sreči zategnil, tako da mi z glavo ni uspelo razbiti šipe.
A zaviral pa ne boš nič(!!!?), je glasno rekel inštruktor.
A zavore danes že uporabljava?

Ko sem videl zgrožen pogled, ki mi ga je prijazni inštruktor namenil, sem se odločil, da ga tisti dan ne bom ničesar več spraševal. Kljub vpisu v avto šolo si želim živeti vsaj še nekaj let. Vseeno pa se mi zdi, da je od človeka zahtevati, da usklajuje tako nenaravne gibe rok in poleg tega uporablja še vse tri stopalke že prvi dan, popolnoma nehumano.
V nadaljevanju vožnje naju razen bližnjega srečanja z obcestno lučjo ter jarkom nisem več spravil v življenjsko nevarnost in ko sva se - končno - uspela prebiti nazaj do prakirišča pred avto šolo, mi je prijazni inštruktor rekel, da imam zelo dober občutek in bom izpit verjetno kar hitro opravil.
Je pa res prijazen tale moj inštruktor.

sobota, 28. julij 2007

Tri. Zdravnica

Včeraj je bilo zanimivo.
Že navsezgodaj, me je pokonci vrgla sadistična budilka. Zanimiv način bujenja ima tale moja (vrag jo vzemi) zvoneča časomerilka. Najprej te s svojim grozljivo glasnim alarmom na smrt prestraši, da nevroendokrino komponento nadledvične žleze zadane kap. Reva v vsej paniki izloči nepredstavljive količine adrenalina, da imaš pulz kar naenkrat ekvivalenten kolibrijevemu. Potem ne moreš več zaspati. Zaradi brutalnih metod bujenja tega vražjega kosa plastike se ne moreš znebiti občutka, da se ti nekdo približije. Nekdo, ki ti bo dal narisati logaritemsko funkcjo ali te poskušal vsaj zadušiti z zobno nitko.
Nekako se mi je uspelo zvaliti iz postelje in prikrevsati do dnevne sobe. Čas za jutranjo rutino dveh trebušnjakov in štirih počepov. Včeraj je bila vadba še posebej naporna. Sem pa zelo ponosen nase. Uspelo mi je narediti kar tri trebušnjake. Zadnji sicer ni bil tako tehnično popoln kot prvi in drugi, pa vendar.
Nato hitro pod tuš. Tam se ni, razen parih šokov, ko se je peč odločila, da ne daje več tople vode in sem jo potem le s težavo prepričal v nasprotno, zgodilo prav nič pretresljivega.
Jutro sem nadaljeval s pešačenjem do zdravstvenega doma, kjer sem bil za zdravniški pregled naročen ob 10h. Tam sem se usedel v čakalnico in čakal. Nasproti mene je sedela ženska, ki je bila na vrsti pred mano. Vidno živčna je vprašala sestro.
Koliko časa bo približno potrebno počakati. Roke so se ji tako močno tresle od živčnosti, ker je, uboga, verjetno čakala na pregled že od 6h zjutraj.
Nikamor ne hodite, je rekla sestra, ta zdravnica hitro dela.
Na vrsto sem prišel čez uro in pol.
Ko sem končno vstopil v ordinacijo mi je dr. meglenka poslušala bitje srca in izmerila pritisk.
Spodnji pritisk imaš malo povišan. Aja? Mogoče je to od veselja do posedanja v čakalnici.
Zaradi česa bi pa lahko imel povičan pritisk, sem naivno vprašal.
Hja, tega pa ne vem.
Aha, v redu, bom šel pa vprašat ZDRAVNIKA!
37€. Razumna cena za 5 minut dela, ki ga je imela z mano. Naslednjič se bom na zdravniški pregled naročil kar pri Billu Gatesu.



sreda, 25. julij 2007

Dve.


Včeraj je deževalo.
Všeč mi je, kadar dežuje.
Če mi ni treba iz hiše.
Če moram ven, potem dežja ne maram.
Dežnik ne pomaga.
Ni važno, če le rahlo rosi ali pa je hud naliv, vedno sem enako moker.
Hlače premočene do kolen, v čevljih stoječa voda.
In tisti hladni občutek mokre obleke na topli koži...
Dež utegne biti silno neprijeten.
Vendar samo, če moram takrat iz hiše.
Rad imam tisti čas, ko se pripravlja na nevihto. Ko se vse nabira, postane neverjetno temno in se lahko vsak naslednji trenutek ulije, kot bi se poslednjič.
In končno.
Najprej nekaj drobnih kapljic, nato pa vedno več in vedno večje, dokler ni, kot bi nebo izlivalo potoke solza.
Kadar sem med nevihto doma, vedno opazujem, kako debele kaplje butajo ob tla in nastajajo brbotajoče luže. Kako mrzel veter biča drevesa in nosi odtrgano listje daleč naokoli in ko grmi in se bliska, kot bi se rušilo nebo.
Takšna narava mi je všeč, surova in divja. Takšna, ki ničemur ne prizanaša... Takšna, ki me pomirja.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem med nevihtami tako spokojen.
Verjetno zato, ker vem, kaj nevihti sledi.
Obožujem tisti značilni vonj, ko prve kaplje padejo na razbeljen asfalt, vendar imam še raje, ko dež poneha.
Kristalno nebo in kristalno čist zrak. Prijeteno svež hlad in toplo sonce na koži.
Lepo mi je takrat.
Narava se mi zdi takrat kot mlada srna, ki se ravno poskuša prvikrat postaviti na noge, lepa in nedolžna.
In čista.

petek, 20. julij 2007

Ena.


Nimam posebnega razumevanja za neumne ljudi. Je že kdo opazil, kako težko se je pogovarjati s tepcem? Enostavno ne vem, o čem bi pravzaprav sploh lahko govorila. Vremenske teme mi nekako niso ljube. Ob neumnih ljudeh preprosto izgubim dar govora. To utegne postati problem, še posebej če opravljaš delo kot jaz. Telefonski anketar. Career choice from hell, bi rekel prenekateri bralec tega bloga. In se popolnoma strinjam. Po pravici povedano ne preveč intelektualno delo. Psihično pa te izčrpa bolj kot učenje integralov (ko pomislim na matematiko, me vedno sili na bruhanje), in še dobro, da sem to obdobje svojega življenja pustil za seboj že nekaj let nazaj. Seveda se iz matematičnih nočnih mor še vedno občasno prebudim kričeč in s hladnim potom na čelu. Vendar postanem, ko se zavem, da je moja matematična era že zdavnaj končana, hvaležen, da živim.
Pa nazaj k anketiranju. Kot ste, preljubi bralec, verjetno že ugotovili, mi anketarski posel ni posebno drag. Ob koncu delovnika se po moji glavi pogosto podijo misli o prezgodnjem končanju lastnega življenja s telefonskim kablom. To bo predvsem zaradi količine intellectually challenged ljudi, ki se (po)javljajo na drugi strani žice. In res jih je veliko - tepcev namreč. Naj ponazorim s kratkim dialogom, ki je na sporedu nekajkrat na dan.
Gospa, kako zadovoljni ste bili s prijaznostjo servisenga osebja ob vašem zadnjem obisku servisa? Ste bili izjemno zadovoljni, zelo zadovoljni, zadovoljni, manj zadovoljni ali nezadovoljni, rečem, upajoč, da bo, po predhodnih šestih malodane enakih vprašanjih, tokrat vendarle šlo ŽE v prvo (silly me).
Ja, kr dobr je blo, so fejst fantje tam...
Gospa, pa ste bili s tem izjemno zadovoljni, zelo zadovoljni, zadovoljni, manj zadovoljni ali nezadovoljni,
že malo vznejevljeno jaz.
Ja, sej pravm, tokrat s še bolj podebiljenim glasom, da so v redu, no...
In tako v nedogled, še naslednjih 20 do 25 vprašanj. Česa vsega človek ne počne za občasno tanko rezino polnozrnatega kruha... Ampak sčasoma se vsega navadiš. Le včasih, res, samo včasih te še zgrabi, da bi koga zgrabil, mu potisnil telefonsko slušalko v goltanec in opazoval, kako nesrečno dušo zapoščajo še zadnji vzdihljaji žalostnega življenja. Ampak dovolj veselih tem. Vemo namreč, da takšna sreča posameznika v življenju le (pre)redko doleti...
Anketiranje v ljudeh prebudi največje, vendar pa tudi najslabše in najbolj neizvirne lažnivce.
- Dober dan. Moje ime je... in kličem iz podjetja... Opravljamo anketo o... in me zanima, če bi lahko govoril z osebo moškega spola?
Odgovor na to preprosto vprašanje v bistvu vedno poznam in ga moram le izbrati z liste standardnih odgovorov:
1. ................ Pike predstavljajo butasto tišino tišino, ki te občasno doleti in vedno znova šokira.
2. Take osebe pr ns nimamo. 90% odgovorov. Včasih se vprašam, kje so pravzaprav vsi slovenski moški? Po gostilnah? Ali pa jih nemara slovenski narod enostavno ne premore toliko kot pravijo in rodnost zato vztrajno pada.
3. Ja... mm... ga pa ni... mmm... je pa glih šou. Pri tem se v ozadju razločno sliši glas: Martina, a je Dušan? Tišina, prekleti pankrti!
4. Pejt v...
Khm, recimo, da te pošljejo na precej nenavadno popotovanje nazaj v spolovila tvojih staršev (ne vem točno, kaj naj bi tam počel) in ti občasno kdo pove kakšno o preljubi materi. Skratka, variant je več. Zanimivo je, da so v takih primerih odgovori prav neverjetno in nadstandardno izvirni, vsakič znova sveži in prav nič dolgočasni.
5. In morda še moj najljubši odziv. Umetno popačen ženski glas s štiridesetletnim kadilskim stažem reče: Mamice pa ni doma... Ne vem zakaj, vendar me tovrstni bedni poskusi neizmerno zabavajo in vedno sprožijo histeričen smeh pomešan s kančkom pomilovanja.
Čudi me, da se ljudje čutijo dolžne najti opravičilo (z izjemo zmerjaških nekultivirancev) za svoje nesodelovanje v anketah. Ali ni enostavneje reči ne odgovarjamo na ankete, ali ne bi hvala?
Razumem, da ni prijetno, če ves pritečeš s solatne gredice, dvigneš slušalko in ti potem nekdo iz 'nevemkateregapodjetjaže' reče: Js bi pa anketo.
Zato pomni:

Ne dá se mi,
je v anketarskih krogih sprejemljiv, popolnoma legitimen in najbolj cenjen
odgovor. Ustavimo laži!
Sklep:
Vsi bomo končali v peklu. Nekateri se bomo cvrli v 2. ali 3. krogu večnih plamenov zato, ker imamo radi fante in med tem nismo ženske, spet drugi pa zaradi kršenja tiste o pričanju po krivem.


Seveda pa ni vse tako grozno. Razen tega, da bebci različnih oblik in velikosti z občutno deprivirano stopnjo inteligenčnega količnika nate redno stresajo ves gnev, ki so ga uspeli nakopičiti v nekaj letih in si jim s svojim klicem ubil rutinsko potekajoče življenje ter pregnal zaradi potlačenih kompleksov že tako načeti duševni mir, ima to delo vendarle tudi svoje prednosti. Občasno mi uspe dobiti (ukrasti/izsiliti) kakšno geslo in s tem dostop do interneta. Takrat surfam po straneh s fotkami hudih tipčkov, napišem kakšne mail ali, v tem primeru, post na blogu. Zato se nemalokrat zgodi, da me, v obupnem poskusu ohraniti psihično zdravje, pobeglega v popolnoma drug svet, preseneti potencialni anketiranec, ki se uspe javiti na telefon in (očitno) pričakuje, da mu bo klic spremenil bedno življenje (kasneje se taisti revež posluži uporabe sopomenk uradnih izrazov spolnih organov), ujame s popolnoma prazno glavo in potem je od mene samo veliko mmmm-je, ammm-ov, aaaaa-jev.
Ah, nič hudega, si rečem takrat, prekinem zvezo in že se s prsti po tipkah sprehodim novim dogodivščinam naproti.