Dve.

Včeraj je deževalo.
Všeč mi je, kadar dežuje.
Če mi ni treba iz hiše.
Če moram ven, potem dežja ne maram.
Dežnik ne pomaga.
Ni važno, če le rahlo rosi ali pa je hud naliv, vedno sem enako moker.
Hlače premočene do kolen, v čevljih stoječa voda.
In tisti hladni občutek mokre obleke na topli koži...
Dež utegne biti silno neprijeten.
Vendar samo, če moram takrat iz hiše.
Rad imam tisti čas, ko se pripravlja na nevihto. Ko se vse nabira, postane neverjetno temno in se lahko vsak naslednji trenutek ulije, kot bi se poslednjič.
In končno.
Najprej nekaj drobnih kapljic, nato pa vedno več in vedno večje, dokler ni, kot bi nebo izlivalo potoke solza.
Kadar sem med nevihto doma, vedno opazujem, kako debele kaplje butajo ob tla in nastajajo brbotajoče luže. Kako mrzel veter biča drevesa in nosi odtrgano listje daleč naokoli in ko grmi in se bliska, kot bi se rušilo nebo.
Takšna narava mi je všeč, surova in divja. Takšna, ki ničemur ne prizanaša... Takšna, ki me pomirja.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem med nevihtami tako spokojen.
Verjetno zato, ker vem, kaj nevihti sledi.
Obožujem tisti značilni vonj, ko prve kaplje padejo na razbeljen asfalt, vendar imam še raje, ko dež poneha.
Kristalno nebo in kristalno čist zrak. Prijeteno svež hlad in toplo sonce na koži.
Lepo mi je takrat.
Narava se mi zdi takrat kot mlada srna, ki se ravno poskuša prvikrat postaviti na noge, lepa in nedolžna.
In čista.