Štiri. Avto šola

Odločil sem se, da bom opravil vozniški izpit in s tem močno pridobil na svoji mobilnosti. Pri enaindvajsetih letih je to mogoče malo zgodaj, saj moje motorične sposobnosti le niso dovolj razvite, pa vendar. Odločil sem se, da ga potrebujem. Moj inštruktor je res prijazen. Sploh me ni utrujal z vožnjo po poligonu.
A si že kdaj peljal avto? Prestavljal in to?
Ni se mi zdelo vljudno reči ne.
Malo pa že. Pri tem sem mislil na enkratni, neljubi dogodek pred prbližno tremi leti, ko so mi preljubi oča ukazali, da vžgem avtomobil in ga prestavim za dva metra naprej, ker so ga (preljubi oča) želeli oprati, pri katerem sem skoraj podrl nadstrešek pred hišo.
Potem bova šla pa kar na cesto.
Naslednjih nekaj minut se ne spominjam. Travmatični dogodek sem verjetno potlačil globoko v podzavest.
Po približno petdesetih prevoženih kilometrih sva prišla do prvega resnega problema. Semafor. Avtomobil pred mano je obstal, vendar se klub temu vztrajno bližal. V naslednjem trenutku me je neznanska sila pribila na varnostni pas, k se je k sreči zategnil, tako da mi z glavo ni uspelo razbiti šipe.
A zaviral pa ne boš nič(!!!?), je glasno rekel inštruktor.
A zavore danes že uporabljava?
Ko sem videl zgrožen pogled, ki mi ga je prijazni inštruktor namenil, sem se odločil, da ga tisti dan ne bom ničesar več spraševal. Kljub vpisu v avto šolo si želim živeti vsaj še nekaj let. Vseeno pa se mi zdi, da je od človeka zahtevati, da usklajuje tako nenaravne gibe rok in poleg tega uporablja še vse tri stopalke že prvi dan, popolnoma nehumano.
V nadaljevanju vožnje naju razen bližnjega srečanja z obcestno lučjo ter jarkom nisem več spravil v življenjsko nevarnost in ko sva se - končno - uspela prebiti nazaj do prakirišča pred avto šolo, mi je prijazni inštruktor rekel, da imam zelo dober občutek in bom izpit verjetno kar hitro opravil.
Je pa res prijazen tale moj inštruktor.