Ena.

Nimam posebnega razumevanja za neumne ljudi. Je že kdo opazil, kako težko se je pogovarjati s tepcem? Enostavno ne vem, o čem bi pravzaprav sploh lahko govorila. Vremenske teme mi nekako niso ljube. Ob neumnih ljudeh preprosto izgubim dar govora. To utegne postati problem, še posebej če opravljaš delo kot jaz. Telefonski anketar. Career choice from hell, bi rekel prenekateri bralec tega bloga. In se popolnoma strinjam. Po pravici povedano ne preveč intelektualno delo. Psihično pa te izčrpa bolj kot učenje integralov (ko pomislim na matematiko, me vedno sili na bruhanje), in še dobro, da sem to obdobje svojega življenja pustil za seboj že nekaj let nazaj. Seveda se iz matematičnih nočnih mor še vedno občasno prebudim kričeč in s hladnim potom na čelu. Vendar postanem, ko se zavem, da je moja matematična era že zdavnaj končana, hvaležen, da živim.

Pa nazaj k anketiranju. Kot ste, preljubi bralec, verjetno že ugotovili, mi anketarski posel ni posebno drag. Ob koncu delovnika se po moji glavi pogosto podijo misli o prezgodnjem končanju lastnega življenja s telefonskim kablom. To bo predvsem zaradi količine intellectually challenged ljudi, ki se (po)javljajo na drugi strani žice. In res jih je veliko - tepcev namreč. Naj ponazorim s kratkim dialogom, ki je na sporedu nekajkrat na dan.
Gospa, kako zadovoljni ste bili s prijaznostjo servisenga osebja ob vašem zadnjem obisku servisa? Ste bili izjemno zadovoljni, zelo zadovoljni, zadovoljni, manj zadovoljni ali nezadovoljni, rečem, upajoč, da bo, po predhodnih šestih malodane enakih vprašanjih, tokrat vendarle šlo ŽE v prvo (silly me).
Ja, kr dobr je blo, so fejst fantje tam...
Gospa, pa ste bili s tem izjemno zadovoljni, zelo zadovoljni, zadovoljni, manj zadovoljni ali nezadovoljni, že malo vznejevljeno jaz.
Ja, sej pravm, tokrat s še bolj podebiljenim glasom, da so v redu, no...
In tako v nedogled, še naslednjih 20 do 25 vprašanj. Česa vsega človek ne počne za občasno tanko rezino polnozrnatega kruha... Ampak sčasoma se vsega navadiš. Le včasih, res, samo včasih te še zgrabi, da bi koga zgrabil, mu potisnil telefonsko slušalko v goltanec in opazoval, kako nesrečno dušo zapoščajo še zadnji vzdihljaji žalostnega življenja. Ampak dovolj veselih tem. Vemo namreč, da takšna sreča posameznika v življenju le (pre)redko doleti...
Anketiranje v ljudeh prebudi največje, vendar pa tudi najslabše in najbolj neizvirne lažnivce.
- Dober dan. Moje ime je... in kličem iz podjetja... Opravljamo anketo o... in me zanima, če bi lahko govoril z osebo moškega spola?
Odgovor na to preprosto vprašanje v bistvu vedno poznam in ga moram le izbrati z liste standardnih odgovorov:
1. ................ Pike predstavljajo butasto tišino tišino, ki te občasno doleti in vedno znova šokira.
2. Take osebe pr ns nimamo. 90% odgovorov. Včasih se vprašam, kje so pravzaprav vsi slovenski moški? Po gostilnah? Ali pa jih nemara slovenski narod enostavno ne premore toliko kot pravijo in rodnost zato vztrajno pada.
3. Ja... mm... ga pa ni... mmm... je pa glih šou. Pri tem se v ozadju razločno sliši glas: Martina, a je Dušan? Tišina, prekleti pankrti!
4. Pejt v... Khm, recimo, da te pošljejo na precej nenavadno popotovanje nazaj v spolovila tvojih staršev (ne vem točno, kaj naj bi tam počel) in ti občasno kdo pove kakšno o preljubi materi. Skratka, variant je več. Zanimivo je, da so v takih primerih odgovori prav neverjetno in nadstandardno izvirni, vsakič znova sveži in prav nič dolgočasni.
5. In morda še moj najljubši odziv. Umetno popačen ženski glas s štiridesetletnim kadilskim stažem reče: Mamice pa ni doma... Ne vem zakaj, vendar me tovrstni bedni poskusi neizmerno zabavajo in vedno sprožijo histeričen smeh pomešan s kančkom pomilovanja.
Čudi me, da se ljudje čutijo dolžne najti opravičilo (z izjemo zmerjaških nekultivirancev) za svoje nesodelovanje v anketah. Ali ni enostavneje reči ne odgovarjamo na ankete, ali ne bi hvala?
Razumem, da ni prijetno, če ves pritečeš s solatne gredice, dvigneš slušalko in ti potem nekdo iz 'nevemkateregapodjetjaže' reče: Js bi pa anketo.
Zato pomni:
Ne dá se mi, je v anketarskih krogih sprejemljiv, popolnoma legitimen in najbolj cenjen odgovor. Ustavimo laži!
Sklep:
Vsi bomo končali v peklu. Nekateri se bomo cvrli v 2. ali 3. krogu večnih plamenov zato, ker imamo radi fante in med tem nismo ženske, spet drugi pa zaradi kršenja tiste o pričanju po krivem.

Seveda pa ni vse tako grozno. Razen tega, da bebci različnih oblik in velikosti z občutno deprivirano stopnjo inteligenčnega količnika nate redno stresajo ves gnev, ki so ga uspeli nakopičiti v nekaj letih in si jim s svojim klicem ubil rutinsko potekajoče življenje ter pregnal zaradi potlačenih kompleksov že tako načeti duševni mir, ima to delo vendarle tudi svoje prednosti. Občasno mi uspe dobiti (ukrasti/izsiliti) kakšno geslo in s tem dostop do interneta. Takrat surfam po straneh s fotkami hudih tipčkov, napišem kakšne mail ali, v tem primeru, post na blogu. Zato se nemalokrat zgodi, da me, v obupnem poskusu ohraniti psihično zdravje, pobeglega v popolnoma drug svet, preseneti potencialni anketiranec, ki se uspe javiti na telefon in (očitno) pričakuje, da mu bo klic spremenil bedno življenje (kasneje se taisti revež posluži uporabe sopomenk uradnih izrazov spolnih organov), ujame s popolnoma prazno glavo in potem je od mene samo veliko mmmm-je, ammm-ov, aaaaa-jev.
Ah, nič hudega, si rečem takrat, prekinem zvezo in že se s prsti po tipkah sprehodim novim dogodivščinam naproti.