Šest. Don

Včeraj smo se poslovili od našega pasjega družinskega člana, ki je z nami živel več kot trinajst let. Bil je res pravi prijatelj in vsi smo ga imel radi.
Vedno ko si prišel domov te je pričakal z glasnim renčanjem in dobil si občutek, da ti bo najmanj odtrgal roko. Če se je kateri od obiskovalcev našega doma hotel usesti na kavč, ko je bil na njem on, smo mu to prijazno odsvetovali, ker se verjetno ne bi dobro končalo. Zelo rad je lajal naš Don. Najraje ob nedeljah zjutraj. Že v zgodnjih jutranjih urah se je postavil pred zaprta balkonska vrata in odganjal vsiljivce, ki so se približali na manj kot štiristo metrov oddaljenosti od hiše. Bil je pravi čuvaj. Če je kdo pozvonil pri vratih, je besno tekel do stopnic, ki vodijo v pritličje in glasno lajal na prišleke. Potem si je varno zavetje poiskal na svojem prostoru pod mizico v dnevni sobi in se drl še nadaljnje pol ure. V bistvu je bil poseben že, ko je bil še mladiček. Nekoč smo se pozno vrnili domov. Bil je že čas za sprehod, vendar Dona ni bilo nikjer. Preiskali smo vsa običajna mesta. Postelje, pod posteljami, Za omarami, v omarah. Nič. Klicali smo in klicali, Dona od nikoder. Na koncu smo ga našli v dnevni sobi pod mizico, pokritega s kupom starih časopisov. Prav butasto nas je gledal, češ, zakaj se vendar tako zverinsko deremo, ko on poskuša spati. Od takrat naprej je vedno spal na istem mestu. Mizica je romala z nami celo, ko smo se selili v hišo (in, mimogrede, prav nemarno kazila pogled v dnevno sobo).
Danes te mizice ni več.
Zažgali smo jo na vrtu pred hišo, ker je Don tam, kjer je sedaj, ne potrebuje več.
Na tistem mestu že stoji nova miza. Prav lepo se poda med ostalo, svetlo pohištvo.
Iz kota dnevne sobe, od koder je še včeraj prihajalo glasno renčanje pa danes odmeva tišina.
Zbogom, Don.
Pogrešali te bomo...