Sedem. Doctor's appointment

Včeraj sem bil pri zdravniku. No, ne ravno pri njem in ni šlo za standardni pregled. Lahko bi se reklo, da je šlo za privatno srečanje izven delovnega časa. Preden sva se dobila, me je bilo strah, da bo prišla zdravnica in ne zdravnik ;) Kot mogoče kdo ve, z zdravnicami nimam ravno dobrih izkušenj. Vendar se je, ko je prišel v Minimala, izkazalo, da so bile moje skrbi odveč.
Že v samem začetku mi je uspelo, kot je že v navadi, iz sebe narediti debila gluhega debila. Maybe I should get my ears checked. Naj pri tem omenim, da sem bil zelo živčen, mogoče zato, ker ponavadi, vsaj pri meni, obisk zdravnika ne pomeni prav nič dobrega. Potem sem se le sprostil in prijetno sva kramljala o tem in onem. Zelo prijeten sogovornik, I must say. Všeč mi je njegov britanski naglas in, za moje pojme, nadvse izostren glasbeni okus.
Od časa do časa, naj sem se še tako trudil skriti svojo naravno inteligenco (I AM blonde you know), sem, kot je tudi že v navadi, rekel kaj popolnoma neprimernega, but i think, he didn't mind. Or did he?
Po dveh urah zanimivega pogovora sva se odpravila proti NUKu, od koder me je s svojim (MODRIM) avtomobilom odpeljal do Lolite, kjer sva se poslovila.
Upam, da ga kmalu spet vidim in da bodo tudi vsi moji ostali zdravniški 'pregledi' tako, če ne še bolj, zanimivi...

Šest. Don

Včeraj smo se poslovili od našega pasjega družinskega člana, ki je z nami živel več kot trinajst let. Bil je res pravi prijatelj in vsi smo ga imel radi.
Vedno ko si prišel domov te je pričakal z glasnim renčanjem in dobil si občutek, da ti bo najmanj odtrgal roko. Če se je kateri od obiskovalcev našega doma hotel usesti na kavč, ko je bil na njem on, smo mu to prijazno odsvetovali, ker se verjetno ne bi dobro končalo. Zelo rad je lajal naš Don. Najraje ob nedeljah zjutraj. Že v zgodnjih jutranjih urah se je postavil pred zaprta balkonska vrata in odganjal vsiljivce, ki so se približali na manj kot štiristo metrov oddaljenosti od hiše. Bil je pravi čuvaj. Če je kdo pozvonil pri vratih, je besno tekel do stopnic, ki vodijo v pritličje in glasno lajal na prišleke. Potem si je varno zavetje poiskal na svojem prostoru pod mizico v dnevni sobi in se drl še nadaljnje pol ure. V bistvu je bil poseben že, ko je bil še mladiček. Nekoč smo se pozno vrnili domov. Bil je že čas za sprehod, vendar Dona ni bilo nikjer. Preiskali smo vsa običajna mesta. Postelje, pod posteljami, Za omarami, v omarah. Nič. Klicali smo in klicali, Dona od nikoder. Na koncu smo ga našli v dnevni sobi pod mizico, pokritega s kupom starih časopisov. Prav butasto nas je gledal, češ, zakaj se vendar tako zverinsko deremo, ko on poskuša spati. Od takrat naprej je vedno spal na istem mestu. Mizica je romala z nami celo, ko smo se selili v hišo (in, mimogrede, prav nemarno kazila pogled v dnevno sobo).
Danes te mizice ni več.
Zažgali smo jo na vrtu pred hišo, ker je Don tam, kjer je sedaj, ne potrebuje več.
Na tistem mestu že stoji nova miza. Prav lepo se poda med ostalo, svetlo pohištvo.
Iz kota dnevne sobe, od koder je še včeraj prihajalo glasno renčanje pa danes odmeva tišina.
Zbogom, Don.
Pogrešali te bomo...

Pet.

Danes spet dežuje.
Vreme je primerno splošnemu počutju v naši hiši. Okrog tavamo kot mesečniki, nihče ne spregovori. Vsak dobro ve, kaj roji po glavi drugemu, saj on razmišlja o istem...
Kar naj dežuje, dež spira bolečino. Bolečino slovesa.
Danes se v naši hiši poslavljamo.

Štiri. Avto šola

Odločil sem se, da bom opravil vozniški izpit in s tem močno pridobil na svoji mobilnosti. Pri enaindvajsetih letih je to mogoče malo zgodaj, saj moje motorične sposobnosti le niso dovolj razvite, pa vendar. Odločil sem se, da ga potrebujem. Moj inštruktor je res prijazen. Sploh me ni utrujal z vožnjo po poligonu.
A si že kdaj peljal avto? Prestavljal in to?
Ni se mi zdelo vljudno reči ne.
Malo pa že. Pri tem sem mislil na enkratni, neljubi dogodek pred prbližno tremi leti, ko so mi preljubi oča ukazali, da vžgem avtomobil in ga prestavim za dva metra naprej, ker so ga (preljubi oča) želeli oprati, pri katerem sem skoraj podrl nadstrešek pred hišo.
Potem bova šla pa kar na cesto.
Naslednjih nekaj minut se ne spominjam. Travmatični dogodek sem verjetno potlačil globoko v podzavest.
Po približno petdesetih prevoženih kilometrih sva prišla do prvega resnega problema. Semafor. Avtomobil pred mano je obstal, vendar se klub temu vztrajno bližal. V naslednjem trenutku me je neznanska sila pribila na varnostni pas, k se je k sreči zategnil, tako da mi z glavo ni uspelo razbiti šipe.
A zaviral pa ne boš nič(!!!?), je glasno rekel inštruktor.
A zavore danes že uporabljava?
Ko sem videl zgrožen pogled, ki mi ga je prijazni inštruktor namenil, sem se odločil, da ga tisti dan ne bom ničesar več spraševal. Kljub vpisu v avto šolo si želim živeti vsaj še nekaj let. Vseeno pa se mi zdi, da je od človeka zahtevati, da usklajuje tako nenaravne gibe rok in poleg tega uporablja še vse tri stopalke že prvi dan, popolnoma nehumano.
V nadaljevanju vožnje naju razen bližnjega srečanja z obcestno lučjo ter jarkom nisem več spravil v življenjsko nevarnost in ko sva se - končno - uspela prebiti nazaj do prakirišča pred avto šolo, mi je prijazni inštruktor rekel, da imam zelo dober občutek in bom izpit verjetno kar hitro opravil.
Je pa res prijazen tale moj inštruktor.

Tri. Zdravnica

Včeraj je bilo zanimivo.
Že navsezgodaj, me je pokonci vrgla sadistična budilka. Zanimiv način bujenja ima tale moja (vrag jo vzemi) zvoneča časomerilka. Najprej te s svojim grozljivo glasnim alarmom na smrt prestraši, da nevroendokrino komponento nadledvične žleze zadane kap. Reva v vsej paniki izloči nepredstavljive količine adrenalina, da imaš pulz kar naenkrat ekvivalenten kolibrijevemu. Potem ne moreš več zaspati. Zaradi brutalnih metod bujenja tega vražjega kosa plastike se ne moreš znebiti občutka, da se ti nekdo približije. Nekdo, ki ti bo dal narisati logaritemsko funkcjo ali te poskušal vsaj zadušiti z zobno nitko.
Nekako se mi je uspelo zvaliti iz postelje in prikrevsati do dnevne sobe. Čas za jutranjo rutino dveh trebušnjakov in štirih počepov. Včeraj je bila vadba še posebej naporna. Sem pa zelo ponosen nase. Uspelo mi je narediti kar tri trebušnjake. Zadnji sicer ni bil tako tehnično popoln kot prvi in drugi, pa vendar.
Nato hitro pod tuš. Tam se ni, razen parih šokov, ko se je peč odločila, da ne daje več tople vode in sem jo potem le s težavo prepričal v nasprotno, zgodilo prav nič pretresljivega.
Jutro sem nadaljeval s pešačenjem do zdravstvenega doma, kjer sem bil za zdravniški pregled naročen ob 10h. Tam sem se usedel v čakalnico in čakal. Nasproti mene je sedela ženska, ki je bila na vrsti pred mano. Vidno živčna je vprašala sestro.
Koliko časa bo približno potrebno počakati. Roke so se ji tako močno tresle od živčnosti, ker je, uboga, verjetno čakala na pregled že od 6h zjutraj.
Nikamor ne hodite, je rekla sestra, ta zdravnica hitro dela.
Na vrsto sem prišel čez uro in pol.
Ko sem končno vstopil v ordinacijo mi je dr. meglenka poslušala bitje srca in izmerila pritisk.
Spodnji pritisk imaš malo povišan. Aja? Mogoče je to od veselja do posedanja v čakalnici.
Zaradi česa bi pa lahko imel povičan pritisk, sem naivno vprašal.
Hja, tega pa ne vem.
Aha, v redu, bom šel pa vprašat ZDRAVNIKA!
37€. Razumna cena za 5 minut dela, ki ga je imela z mano. Naslednjič se bom na zdravniški pregled naročil kar pri Billu Gatesu.